Organiziranost športnega društva

Prejšnji vikend sem zaključil prvi del strokovnega izobraževanja za strokovnega delavca v športu.

Dva vikenda sem poslušal predavanja o marketingu, administraciji in zakonodaji na področju športa. Za vas bon naredil kratek povzetek, ker se to področje tiče vseh nas.

Mogoče se ne zavedamo, ampak delovanje društva je pri nas opredeljeno z zakonom o društvih, ki se povezuje z zakonom o športu in letno strategijo vlade RS. Navajeni smo, da ker so društva volunterska in nepridobitna, da lahko v njih počnemo vse tako, bolj po domače. Žal (ali na srečo) ti časi minevajo. Zakon o športu namreč pravi, da je za vsako delo na področju športa potrebna ustrezna izobrazba (Fakultete za šport) ali usposobljenost (Seminarji, tečaji,....). V praksi to pomeni, da morajo trenerji imeti ustrezne licence, tajniki, sekretarji pa ustrezno izobrazbo. Če pride inšpektorica (in dejansko se je inšpelcijski nadzor začel izvajati), je potrebno predložiti ustrezno listino. Aikido tukaj naleti na veliko oviro.

Aikido namreč nima licenciranih trenerjev. In jih tudi ne more imeti, ker za to ni nobenega pogoja. Če zelo poenostavim, vsi, ki učimo, učimo na črno v očeh države, čeprav imamo znotraj aikikai zveze ustrezno stopnjo in znanje. Trenerje mora potrditi nacionalna panožna zveza, to je Aikikai zveza Slovenije, ampak šele ko njen program potrdi strokovni svet RS za šport. Tega do zdaj ni naredil še nihče in upam, da bomo mi prvi. Aikido kot šort v RS spolh ne obstaja, saj ni priznan s strani Olimpijskega komiteja Slovenije, ki pri nas deluje tudi kot Združenje športnih zvez, ki je od države pooblaščena institucija. Naša naprezanja, da nas sprejmejo v IAF, International Aikido Federation, imajo samo en cilj, da nas lahko olimpijski komite prepozna kot nacionalno panožno zvezo, kar nam bo omogočalo licenciranje lastnih trenerjev, dostop do državnega financiranja, objektov in tako dalje. Predvsem pa se bomo lahko iz polilegale dvignili v državno priznano zvezo, ki bo lahko zasledovala naše osnoven cilje. (kot naprimer aikido v osnovnih šolah).

Takšne in podobne debate so tekle po predavanjih s predstavniki OKS, ministrstva, Fakultete. Vsi razumejo naše probleme, ampak dejansko prav veliko ne morejo pomagati. Največ lahko naredimo sami. Zveza se mora širiti in zelo smo veseli, da se bo še ta mesec razširila za dva nova kluba. Aikikai zveza nujno potrebuje dobro organiziranost, česar se zavedamo vsi. Nikakor si ne smemo dovoliti, da bi v ključni fazi razvoja prišlo do nesoglasij.