ABC trening

Vsi, ki ste se udeležili katerega od treningov po novem letu, ste najbrž v spominu ohranili pojem ABC trening. Koncept je sensei Vriesman predstavil na zadnji zimski šoli v Amstedamu. Lepota koncepta je v izredno nazorni predstavitvi bistvenih principov vadbe, po katerih stremimo že vseskozi. Opis koncepta podajam v nadaljevanju, vsi pa ste vabljeni k vprašanjem in pripombam.


A: Čista fizična podstat (izvor moči, energije, KI-ja). Pomeni predvsem konkrentno, naporno fizično delo, materialno podstat treninga aikida. Vključuje delo oz. krepitev nog, zadnjice in trebuha (center pozornosti je na kolenih), s čimer dosežemo, da se tehnike izvajajo v ravnotežju. Na tej ravni se naučimo obvladovati stres (ob napadu). Ob ustrezni vadbi je moč ugotoviti, da lahko "prebavimo" tudi močnejše napade. Hkrati se izboljšuje občutek za ocenjevanje napadalca in prilagajanje distance kot pomembne komponente A-ja.
Konkretno koncept A pomeni, da svoje telesno težišče z ustrezno znižano postavo spustimo toliko, da si s tem olajšamo izvedbo tehnik (kot neko referenco že vseskozi omenjamo postavo, ki je dovolj nizka, da lahko dlani spustimo do kolen). Težišče moramo tudi ustrezno usmeriti. Pri gibanju pazimo na to, da ne "skačemo", temveč da gibanje poteka na isti višini. Potisk za katerokoli gibanje iščemo v ledvenem oz. zadnjičnjem predelu (za razliko od naučenega siljenja z zgornjim delom telesa, kjer noge in trebuh ne vodijo, temveč samo sledijo). V vsakem primeru pa velja splošno priporočilo, da že na tej točki vsak najprej začne delati sam pri sebi, brez obremenjevanja s partnerjem. Osnova za dobro delo je namreč doseganje najprej lastne stabilnosti, s katero bomo lahko tudi ustrezno delali. Ko opredmetimo lasten A, ga lahko povežemo z A-jem partnerja.

B: Če je A namenjen temu, da skoncentriramo in usmerimo vso svojo telesno energijo, je B popolno nasprotje temu. Koncept B simbolizira odprtost zgornjega (prsnega, hrbtnega, ramenskega in vratnega) dela telesa, kakovostnega dihanja, sproščenosti in seveda - ekstenzije. Koncept B predstavlja mehkobo, ki se največkrat povezuje z vadbo aikida. Ker vso fizično silo skoncentriramo v spodnjem delu telesa (koncept A), bo lahko zgornji del telesa izvajal sproščene in neprisiljene gibe, ki jih dostikrat označujemo kot naravno gibanje. B koncept brez A-ja pa kvečjemu rezultira v nekakšno mehko in "plavajoče" gibanje brez občutka povezanosti s partnerjem. Ob delujočem A-ju bo zgornji del telesa pričel nastopati kot posrednik energije iz spodnjega dela telesa, ne pa kot akumulator stresa.

Nekoliko konkretneje: Ko smo ustrezno postavili A, mu sledi B. Hrbtnica postane in ostane vzravnana (mišice se bodo krepile na sproščen način), tudi v gibanju in ob "izgubi" ravnotežja (velja za uke-ja). Prsni koš se razširi. Delo rok poteka v območju, kjer ne uporabljamo (pretirane) fizične moči in je usklajeno (enaka pozornost na obe roki, tudi če nista v istem položaju). Na tej točki se vključuje tudi dihanje (na naših treningih ta element razvijamo posredno, čeprav lahko vsem priporočam tudi samostojno izvajanje dihalnih vaj). Zgornji del telesa je sproščen, toda čvrst. Delo rok ne poteka preko pritiskanja, vlečenja,..., temveč preko odpiranja in zapiranja v svojem območju. Bistvena je ekstenzija.

C: V tem delu zapisujem manj (mogoče najbolj nedoločljiv koncept). Koncept C predstavlja gibanje ("just do it"), odločitev za izvedbo tehnike, mogoče tudi prepuščenost tehniki. Najbrž na tem mestu nima smisla razlagati na široko. Wilko zelo rad omenja "different mindset". Po mojem videnju C predstavlja "prazno glavo", ki bo, tako kot B, predstavljala medij za pretok energije (KI-ja). Predpostavka za ustrezen razvoj C-ja je seveda postavitev A-ja in B-ja. Sam C vidim tudi v ustreznem odnosu do treninga (odsotnost beganja misli).

Zaključek: Koncept ABC pomeni zelo plastičen pripomoček, ki ga lahko vsakdo uporabi pri izvedbi in preverjanju izvedbe svojih tehnik (bodisi kot tori bodisi kot uke). Svoj ABC preverimo pred izvedbo tehnike, ga po potrebi korigiramo in nadaljujemo. Enako naredimo v referenčnih pozicijah med samimi tehnikami oziroma takrat, ko se pri izvedbi tehnike zataknemo oz. pridemo v konflikt. Z ustreznim treningom skozi čas pridobivamo čedalje boljši občutek za ABC. Naučeni vzorci se vse bolj usidrajo in postajajo vse bolj samodejni ter se ne izgubljajo.

Za konec še enkrat vse vabim k vprašanjem in razpravi, predvsem predlagam temo ustreznih vaj za razvoj posameznih delov ABC.