Drugo poročilo - Ključna debata

Spoštovani,

k razmišljanju me je spodbudil današnji trening in debata po njem. Debata je tekla v nizozemščini, informirali so me, da Wilko razlaga, kako bi mogoče lahko spremenili način razmišljanja v modernem športu in kako bi lahko znanstveniki pomagali z raziskavami, kaj je to Ki. Ne bom se spuščal v njegove razlage, ki so prav tako zelo zanimive, žal v nizozemščini, kjer me obilje rhrhrhrrrr jev še vedno povozi.



Kri je mati KI-ja

Na našem znanstvenem inštitutu in tudi drugod aktivno potekajo raziskave, kaj je to KI. Vem, da se Ki lahko meri z pretokom krvi. Prekrvavitev se namreč poveča, kar se ujema s Kitajskim pregovorom. Vendar se s tem dejansko nič ne izmeri. Gre za dve samostojni funkciji, ki se medsebojno povezujeta. Mogoče sta odvisni, vendar ne vemo, kako. Prav tako s pretokom krvi ne moremo izmeriti ničesar o samem Ki-ju. Vendar nas zanima sama narava ki-ja, njegovo bistvo in ne le njegova posledica ali njegov vzrok ali spremljevalni znak. Kako torej izmeriti nekaj, za kar ni mere in česar posledice ni mogoče zaznati z nobeno nam znano aparaturo?

Ki in zivljenje

Mislim, da lahko mirne duše trdim, da "mrtvi" objekti niso vplivani z "energijo" ki. Temu lahko dodamo še aksiom: Ki teče le med dvema "uglašenima" subjektoma. Naslednja trditev: Nobeden izmed naših 5 čutov ni opremljen s Ki radarjem.
Teorija: Ki "čutimo".

Ze tukaj se začne velika problematika. Kako in s čim čutimo Ki, če zanj nimamo čutila. In če imamo čutilo, katero to je, ali je zmes večih in ali ga imajo vsi ljudje, le ljudje ali vsa ziva bitja, itd. Vzemimo recimo Rei-ki, kateri je bil večkrat podvrzen dvojno slepim poskusom. Torej vzameš skupino ljudi, in jim ne poveš, kaj se dogaja. Lezijo v neprodušno zaprti komori, samo na njihovem trebuhu je odprtina, kjer Reiki mojster izvaja rei-ki. Polovici ljudi reiki izvaja nekdo, ki je zato "usposobljen", polovici pa nek naključni mimoidoči. Pač drzi tam roke. Potem zbereš pričevanja testnih subjektov jih primerjaš. Niti ene razsikava še ni pokazala, da bi takšni poskusni zajčki kaj čutili. Če pa ze kaj čutijo, ni nobene razlike med tem, kdo polaga roke, mojster ali začetnik. Iz tega lahko izpeljemo dva zaključka... Priljubljeni skeptični zaključek je, da je to vseskupaj mambo jumbo ali v najboljšem primeru placebo efekt. Druge vrste zaključek pa nas vodi na našo pot razmišlanja, da mora biti za pretok Ki-ja potrebna neke vrste uglašenost prejemnika in pošiljatelja. (pri takih poskusih pogrne tudi akopunktura, kar marsikdo tezko verjame, glede na to, da izvajajo operacije s pomočjo akupunkture - znanost pravi - za to niso krive igle zapičene v telo)
Če še enkrat naštejem nujne pogoje za kakršnokoli "znanost" o KI-ju.
Živa bitja, uglašenost prejemnika in oddajnika.

Moč vere

Uglašenost lahko dosezemo, kakšne pa so metode doseganja uglašenosti, kakšni so kriteriji in kako naj vemo, da smo uglašeni? Mogoče za lazje razmišljanje zamenjamo besedo uglašenost in vera. Nujni pogoj, da se dva osebka uglasita, je vera. Ni pa to zdaleč nujni in zadostni pogoj. Samo z vero vsaj pri aikidu ne prideš daleč. Zlahka naštejemo še nekaj dodatnih pogojev. Sproščenost in odprtost telesa,določene vaje, mentalna drza in podobno. Odvisno od sistema. (reiki, aikido, taiči, čigong itd.) Ampak brez vere se nič ne zgodi. Besedo vera moramo tu jemati zelo previdno. Tu ne gre za izpričano vero, tu je dovolj tudi najmanjši nagib, da nekaj takega kot je ki obstaja, in kot zelja po "čudeznem" je globoko prisotna v človeku ze od vekomaj. Če sedaj besedo vera zamenjam nazaj v uglašenost, samo zadovoljim skeptika. Osebek, ki hoče čutiti posledica KI-ja, njegov pretok, mora biti uglašen s svojim telesom in telesom drugega, uglašenost pa se začne z vero, da je nekaj takega možno in odprtostjo, da sprejmemo nove občutke. V osnovi je enako z vsako vero. Tudi kristjani verjamejo, da je vera milost, ki je dana od boga, ampak moramo biti za njo odprti in se za njo truditi. Vere si ne moreš izboriti, ampak ji lahko samo neguješ vrt in čakaš na bozje seme. V primeru Ki-ja pride v obliki aikidoke, ki se je s ki-jem ze spoznal in išče uglašeno telo, ki bo znalo sprejemati.

Whole-body-sense - celotelesni čut

Ali smo bili nezavedno ze uglašeni ali smo hoteli verjeti, nekoč pride nekdo in nam da čutiti, kaj naj bi to KI bil. V glavi nastane velika zmeda. Čutimo, pa ne vemo, od kod. Vpliva na nas, pa se ne znamo branit. Zmede nam telo in duha, v primeru udarca pusti tudi posledice. Recimo, iriminage, nekdo stoji z avami in zniza center. Čutite, kako vaš center izgublja in se prilagaja gibanju njegovega centra. KI-ai, čutite, da je skozi vas šinilo nekaj, kar vam je vzelo vso moč za napad. Ampak tega ne vidimo, če imamo zavezane oči. Ne okusimo in vonjamo, to menda lahko izločimo. Čutilo tipa ponavadi sploh ni prisotno. Delamo v tišini. Z veliko verjetnostjo lahko izločimo vsaj 4 čute od petih. Zelo previdni moramo biti pri vidu in tukaj bi prav prišel kakšen eksperiment. Ali slepi ljudje, ki hočejo čutiti, čutijo. Tega ne vem. Vem pa, da moji mozgani dojemajo dejanskost trenutka kot da bi imel eno čutilo več, ki je bistveno povezano z lastnim občutkom telesa. Torej mentalno projekcijo, naprejenost mozganov, misleni tok, ki pomaga premikati mišice in nam omogoča koordinirano delovanje. Odgovor je tako definitivno v mozganih in posledično v mišicah. Tukaj se moje razmišljanje neha in bi se moralo nadaljevati s predavanjem nevrologa. Kot izhodišče ponujam samo trditev, da je receptor Ki-ja in njegov upravljalec enak, da je povezan z možganskim upravljanjem mišic, koordinacije gibanja, ravnotezja in da samo z razvijanjem občutka lastnega telesa razvijamo sposobnosti upravljanja s Ki-jem. Za razpravo o tem, kako to doseči in kako je to povezano z opustitvijo miselnih postopkov, ki jih ponavadi imenujmo s skupnim imenovalcem "racio", bom nadaljeval drugič. Ne gre za opuščanje mišljenja, ampak njegovo zgoščanje, usmeritev in umiritev.

Psihološki vpliv

Z zamenjavo partnerjev, s katerimi treniram, opazujem, kako velik psihološki vpliv se skriva za "znanjem" v aikidu. Vidiš vse, od ljudi, ki so pripravljeni pasti tudi če jih nekdo lepo pogleda, do ljudi, ki niso pripravljeni pasti, hkrati pa spregledajo vse potencialne nevarnosti, ki jih povzroča njihova "trdnost". Vzemimo miselni preizkus. Recimo napad -udarec v glavo, Wilko ga ustavi z naprejeno roko in glasnim KI-aijem. Če smo mi napadalec in opazujemo sebe na seminarjih, hitro opazimo, da se vljudnostno ustavljamo. Potem naletiš na ljudi, ki se vljudnostjo ustavljajo ze iz navade. Vsi vemo, kaj se zgodi, če to narediš pijancu iz vaške gostilne s flašo v roki. Ali ne vemo? Takšen poizkus bi bil zelo zanimiv. Radi bi verjeli, da takšne stvari delujejo. Ker bi radi verjeli, jih hočemo čutiti. Ker jih hočemo čutiti, se zlahka prepričamo, da jih čutimo. Navsezadnje si lastno realnost v okvirih naših zmožnosti ustvarjamo sami. Ampak vedno znova je potrebno rekalibrirat našo dojemanje realnosti. In predvsem napadat polno. Ne nujno s polnim telesom, ampak s čisto mislijo. Le tako sploh imamo pogoje, da lahko začnemo spreminjati našo realnost. Ampak brez okvirja dela ne gre. Zadnjič sem za vajo hotel otrokom pokazati, kako deluje kokyo-nage in na pomoč poklical mladega moškega, ki je ravnokar opravljal svoje čistilsko delo. Sem se skoraj zaklal. Tip me je zgrabil in sem se moral precej zbrati, da se stvar izpeljal. Ampak štos je v tem, da če ga daš 1 mesec trenirat aikido, bo to isti tip, ampak bo na mojo tehniko reagiral popolnoma drugače. Malo zaradi tega, ker je kao začetnik, malo zaradi tega, da se navadi gibanja itd. Ampak smo ze v okvirih, in v teh okvirih straši tudi duh spoštovanja, strahu in slepote, duh samozavajanja in slepe vere. Nekaj vere rabimo, če se hočemo učiti, vendar ne preveč. Seveda so ti okviri nujni učni okvirji, ki jih moramo sprejeti za lastni napredek in sploh moznost treniranja brez poškodb. Zato je tako zabavno, ko naletiš na tatimijh na koga, ki nosi okoli sebe avro "učitelja" in ga šokiraš s svojo popolno igoranco njegovega psihološkega vpliva. Ponavadi so tudi sami veseli, saj takšna avra zraste večinoma sama od sebe. Tu se trening začne in z njim napredek. Zato je vse lepo in prav s spoštovanjem učitelja. Ampak spoštuješ ga s tem, da ga oreng treščiš, če ga le lahko.

S tem zabavnim sporočilom iz mrzlega in snezenega amasterdama vam želim lep teden in vse dobro. Zelim si tudi, da se komantatorji, če se kakšen najde, podpišejo.

LP

Tadej