AI+KI+DO Smučanje

Saj ne, da bi bil povsem nor na smučanje. Ampak ... res, ko se spustim po strmini, uživam. Uživam v gibanju, ki ga tako suvereno obvladam. Smučam že celo življenje in pogosto pravim, da bom zadovoljen, če se bom tako domačega počutil tudi v aikidu.
Prejšnji teden sem tako med spuščanjem po Dolomitih pogrešal treninge aikida, a ves čas mislil nanj. Presenečen sem ugotavljal, kako imata ta, na prvi pogled tako zelo različna športa, povsem enake principe!

AI
Smučanje je gibanje po naravnem terenu. Sneg, temperatura, teren, vidljivost, oprema, ostali smučarji, ... Okolje, v katerem se giblješ, se neprestano spreminja. Vsak zavoj posebej potrebuje vso tvojo pozornost in prilagajanje.
Ledena strmina zahteva kratko in odločno robljenje, vijuganje po celcu ravno nasprotno - mehko ritmično gibanje gor in dol. Vijuganje prek kucljev je najbrž še najbolj zahtevno: s sprotnim 'pobiranjem' neravnine terena moraš skrbeti za enakomeren pritisk smuči na sneg, potreben za zavoj. Nariti kupi snega naredijo zabavo še zahtevnejšo.
Angažirana vožnja po različnih zahtevnih terenih širi izkušnje našega telesa. Telo se uči optimiziranega gibanja in se bliža idealu - lastnem ritmičnem gibanju ne glede na zunanje pogoje.
Pri vadbi aikida redno menjamo vadbene partnerje. Z vsakim partnerjem vzpostaviš novo in drugačno situacijo: mehko, trdo, prožno, enostavno, nevarno. Čeprav se pri aikidu od vseh pogojev spreminja le način partnerjevega sodelovanja, vsaka izvedba tehnike predstavlja nov izziv.
Tak pristop nam tako pri smučanju kot pri aikidu polni katalog izkušenj in razširi možnosti gibanja pod različnimi pogoji.

KI
Prsti na nogah grabijo po pancerju, ko skrbijo za ravnotežje telesa na divje opletajoči smučki. Pokrčena kolena, nizka preža, agresivno postavljene smuči na robnike, zarezane v strmino. Noge silijo narazen, zadnja zaostaja. Bok potisnem naprej, telo se obrne v smer vožnje. Zunanja smučka dohiti drugo, teža se porazdeli bolj enakomerno na obe smučki in to me izstreli iz zavoja še z večjo hitrostjo. Z zgornjim delom se odprem, za trenutek počijem v trenutku, ko med zavojema centripetalna sila popusti. Spodnja roka sproščeno zaniha naprej in s svojim podaljškom - palico - označi smer in točko, okoli katere bom naredil nov zavoj.
Znano? Seveda! Popolnoma isti principi kot v aikidu. Nizko težišče, ravnotežje telesa, aktivna moč nog in sproščenost zgornjega dela telesa, center usmerjen v smer gibanja, dvignjena glava, točke, smeri, ...
Aikido najlaže predstaviš kot veščino obrambe pred fizičnim napadom človeka. V resnici gre za artikulacijo gibanja človeškega telesa. Ves čas, tudi pri hoji, sedenju, celo spanju. Pri smučanju se z istimi principi spopadamo s silami gibanja, s strmino, s strahom pred hitrostjo in poškodbo.

DO
Osnovno vijuganje, hitro vijuganje, smučanje čez grbine, karving, prašenje po celcu do pasu, tekmovanje med koli. Levi zavoj, desni zavoj. Isto preprosto gibanje, različni tereni, nešteto užitkov. Na modrih, širokih in položnih progah se naučiš osnov, pridobivaš samozavest. Obračanje smuči, prestavljanje težišča, usklajevanje gibov nog in rok. Vse pogosteje greš preverjat, kako ti gre na rdečih progah - bolj strmih in težjih. Zavoji, ki se zdijo že rutina, na črnih progah ne delujejo več. Led na strmini ne odpušča napak. Že najmanjša izguba ravnotežja pomeni padec in bolečino.
Če smo zagnani, iščemo rešitve. Morda se nam zazdi, da so lahko naš vzor tekmovalci, ki se po takih ledenih strminah spuščajo z neverjetnimi hitrostmi in pri tem elegantno podirajo kolce. No, kdor je to poskusil, ve, da morda prvi kolec še zadeneš, drugega že težje, tretjemu se - če imaš srečo - uspeš izogniti in ustaviti. Ne gre za podiranje kolcev. Kolci padajo, ker so pač na poti smučarju, ki je izbral svojo pot. Da je svojo pot zmožen opraviti tudi na taki strmini in pri taki hitrosti, je moral svoje telo pripraviti na dolgi poti - na modrih in rdečih in črnih progah.
Tudi v aikidu nas premami, da iščemo vzornike na youtube posnetkih mojstrov borilnih veščin. Z lahkoto se nam zazdi, da je bistvo v kontaktu, v premagovanju, v padcu nasprotnika. Način vadbe aikida to utvaro lahko še poglobi. Voljnost partnerja za 'padec' daje občutek uspešnosti izvedbe. Problem nastane, ko pri naslednji vaji ta isti partner spremeni svojo vlogo iz plave proge v črno ledeno strmino. Ne odpušča napak, vsako priložnost izkoristi za prevzem tehnike ali nov napad. V nas se kopiči jeza. 'Kaj hudiča mu je, da noče sodelovat, noče se zvrnit! Kreten.' (Solze)

Razmišljam o tem, ko stojim na vrhu legendarne Gran Rise, proge, na katerem vsako leto postavijo eno najtežjih prog moškega veleslaloma v svetovnem pokalu. Na dnu, ko mi bodo pohajale moči, noge otrdele in koncentracija popustila, ko se bom pri šestdeset na uro v previsoki preži zapeljal čez ledeno ploščo, izgubil ravnotežje, se zavrtel in pogrnil v sneg ...
Ali ima smisel spraševati: 'Pa kaj ti je danes, proga, ali ne bi mogla biti malo bolj plava?!'

Kaj pa misliš ti? Imaš kakšno podobno izkušnjo iz katerega drugega športa? Komentiraj!

Tadej

Tadej Maligoj je pri dvanajstih letih kot mlajši pionir stal na štartu skupaj z Rokom Petrovičem in po občudovanju njegove vožnje ugotovil, da ne bo nikoli uspešen tekmovalec. Sedaj po zamujeni mladosti išče ponovno priložnost za športno rehabilitacijo s treningom aikida v klubu Dokiai v Ljubljani.

Foto: Barbara, 2011