Pogovori iz garderobe

V garderobi Dokiai-ja se vname marsikateri pogovor, ki bi bil vreden zapisa in širše debate. Tukaj je moja refleksija enega izmed njih. Osebe bodo anonimne. Ampak tako veliko nas pa spet ni :)


Da si boste lažje predstavljali pogovor iz garderobe, je bila podana trditev, da se na treningih premalo švica, da je mnogokrat preveč besed in premalo akcije. Na drugi strani je oseba B ugovarjala, da švicanje brez jasnih navodil in upoštevanja nekega cilja, ki ni švicanje, nima nobenega smisla in če človek želi švicati, naj gre raje v fitness, plavati, na aerobiko itd. Oseba A je potem poskušala dati primer iz tujine, kako se na seminarjih določenih mojstrov veliko dela in veliko švica, na drugih pa precej manj dela, veliko več govori in manj švica. Oseba A zato preferira mojstre prvega kova. Oseba B doda, da bo to stvar osebne preference, ampak dejstvo, da je nekdo nekaj dosegel s švicanjem, še ne pomeni, da ista stvar ni dosegljiva z usmerjenim treningom, ki vključuje spoznanja tega, ki je do tja prešvical. Oseba B potem poskuša s primerjavo. Ker pozna osebo A, da primerjavo iz pevskega sveta. Kako se učiš peti? Tako da ti nekdo razlaga in razlaga, ti začneš to vaditi, potem pa te vsaki dve minuti prekine in ti prepove vaditi več, doma in sploh čim manj peti? Oseba B se zmede in molči.


Je trening aikida dejavnost, ki nujno vključuje velike količine švica in napora, ali je trening aikida lahko tudi z besedami in zgledom vodena lahka rekreacija? Je učenje aikida bistveno povezano s hudim telesnim naporom? Kaj je bolj bistveno, razumevanje ali delovanje? Kdo se več nauči, tisti, ki nekaj najprej razume in potem izvede, ali tisti, ki nekaj izvaja, dokler se mu ne izjasni? Kdo bo hitreje prišel do rezultata in kakšen bo rezultat?

Imel sem čas, da premislim o teh dilemah in sedaj bi si upal reči naslednje. Kar se tiče petja, imaš dve vrsti skrajnih pedagogov in celo vrsto, ki je vmes. Eni so točno taki, kot jih opiše oseba A. Takšna je bila moja pedagoginja. Več kot 2 leti sem se učil izgovarjati vokale, še preden sem odprl usta sem bil zaustavljen, ker sem že v pripravi naredil napako, na uro petja sem dejansko pel 15 minut. Ostalo je bila teorija, napačni poskusi itd. Vem, da obstajajo pedagogi, ki učencu dajo note, sedejo za klavir in z njimi pojejo celo uro. Na vprašanje: "Kako naj pojem?" dobijo odgovor "Poslušaj in ponovi, predvsem pa čimveč poj!". Med temi skrajnostmi je večina učiteljev, ki glede na lastno osebnost kombinirajo oba pristopa. Paralela do aikida je več kot očitna.

Če zelo grobo poenostavim, gre za dve stvari. Ena skrajnost pravi, da je nesmiselno narediti en sam korak, če ta ni izveden pravilno. Druga skrajnost pravi, da naša telesa lahko le skozi vadbo in repeticijo osvojijo neko znanje in da besede samo motijo.

Kot trener si vedno nekje na lestvici vmes. Karkoli učiš. In seveda je to bistveno povezano s tem, kakšen si kot oseba, šele potem s tem, kdo je bil tvoj učitelj in kako te je učil. Le tako je možno, da imamo v naši zvezi tako različne trenerje, čeprav imamo vsi istega mentorja. Sam poskušam upoštevati preprosto vodilo. Človeško telo rabi približno 3000 ponovitev neke vaje, da jo telo osvoji. Če se vaja izvaja nepravilno, bo nepravilnost vžgana v telo. Takšno "hibo" je praktično nemogoče v celoti odpraviti, tako iz psiholoških kot fizioloških razlogov. Zato je tudi prehajanje med aikido slogi zelo težavno. Zato se sam kot trener nagibam k skrajnosti, ki zahteva prvo pravilen gib, potem pa njegovo ponavljanje. To je povezano tudi z dejstvom, da hočemo v Dokiai klubu približati aikido vsem, četudi imajo dve "levi nogi".

Dodatna težavnost aikida pa je v tem, da je aikido veliko bolj kot koordinirano premikanje telesa stvar občutka. Občutek pa je mogoče "pokazati" samo na dva načina. Ali ga ujamemo v prispodobo ali pa ga demonstriramo z lastnim telesom. Nikakor pa ga ne moremo pokazati. Torej, orišemo stanje duha tako plastično, da si lahko vsak predstavlja in to ponovi. Ali pa delamo z vsakim vadečim in z občutkom v lastnem telesu poskušamo namigniti, kakšen bi moral biti občutek v njihovem telesu. Jaz osebno delam oboje, verjetno se nagibam k besedam, ker učim predvsem začetnike in jih učim korakati, občutek dodajam bolj za ilustracijo napredka. Seveda vsi nosimo svoje omejitve. Znati izbrati pravilne besede, jih uporabiti tako, da ljudje razumejo, je težko in povezano z veliko faktorji. Komu govoriš, kakšen nivo jezika uporabljaš, v kakšnem prostoru vadiš in koliko znaš ljudi z besedami začarati. Kdor tega orodja besede ne more uporabljati, mora kompenzirati na področju prenašanja občutka preko vadbe. Mislim, da obstaja določena vrsta ljudi, ki napreduje izredno hitro, če z njimi samo delaš, ker znajo posnemati telesni občutek. Velika večina pa tega ne razume, ker enostavno nismo več navajeni razmišljati s telesom. "Ne štekajo" - je odličen izraz. Dejansko se ne znajo priklopit na telo drugega človeka.

Tako lahko s ponosom rečemo, da v naši Aikikai zvezi obstaja širok spekter trenerjev, ki lahko zagotovijo napredek vseh, ki bi se želeli z aikidom ukvarjati. Seveda je za vsakega trenerja težko, če ugotovi, da ne nekomu ne zna več pomagati pri njegovi rasti. Ampak tukaj nam je zgled Wilko. Za vsakega človeka obstaja bolj primeren učitelj. Dodal bi pa še to, da vendarle ni vedno najbolje, da si učitelje zbiramo sami prehitro. Redko sami zase vemo, kaj bi bilo za nas najbolje.

Epilog:

Dilema ni švicanje - govorjenje. Dilema je, kaj mi bolj pomaga in ali znam sam to pravilno oceniti. Spekter učnih metod je širok, vezan je na osebnost (znanje, prepričanje, sposobnosti) trenerja in manj na metodo, s katero je bil sam treniran. Metoda je učinkovita relativno. Vsak posameznik zahteva svojo metodo, za enega je ena absolutna (in seveda nedosegljiva) in da določen rezultat, ki je optimalen na dane okoliščine. Vse drugo so približki. Več trenerjev omogoča več boljših približkov. Ljudje, ki imajo radi, da veliko švicajo, so v nevarnosti, da postanejo površni, če nimajo optimalnih izkušenih partnerjev. Ljudje, ki imajo radi vse razloženo, so v nevarnosti, da razumljenega ne zanjo ponoviti, ker nimajo povezave s telesom. Pazljivo izbiranje metod glede na osebnost ljudi, ki jih treniraš, je optimalna metoda učenja. Zelo nevarno je spreminjati ljudi, zato da bi sprejeli tvojo metodo, vendar v manjši meri neizogibno, če ni možnosti izbire. Vodilo je - harmonija.